La Casa de Kamna

18.8.25

Ko molk ne zadošča več

2.8.25

Vse vojne so sramota za človeštvo: Kdaj bomo rekli dovolj?

Vsaka vojna, kjerkoli na svetu, je sramota za človeštvo. To ni zgolj retorična izjava, temveč globoko osebna misel, ki bi jo moral občutiti vsak posameznik. Vojna ni zgolj spopad držav, politik ali ideologij, je predvsem poraz človeškega dostojanstva, poraz razuma in izguba sočutja. In v tem porazu smo udeleženi vsi, ki ostajamo pasivni.

Ob grozotah vojn pogosto ostajamo nemočni gledalci. Izražamo ogorčenje, pišemo objave, podpisujemo peticije, a vse prevečkrat se naše odzivanje konča pri besedah. Ne vemo, kaj narediti, in predvsem, kako. Je odpor sploh mogoč? Lahko prisilimo svoje vodstvo k ukrepanju? Realnost je žal kruta, tudi naši izvoljeni predstavniki pogosto nimajo ne volje, ne poguma, včasih pa niti znanja, da bi delovali učinkovito. Puhli politični komentarji brez konkretnih dejanj so postali vsakdan. In vsi vemo, da to ni več dovolj.

Politična paraliza in moralna slepota

Kot je zapisala Hannah Arendt, "zlo pogosto ni radikalno, temveč banalno, izraža se v nepremišljenosti, v brezbrižnem sledenju ukazom". Danes to banalnost zla gledamo v praksi: v brezčutnih izjavah, diplomatskem molku in v politiki, kjer življenja izgubijo pomen pred interesi orožarskih pogodb, energetskih dogovorov ali geopolitičnih zavezništev.

Ob začetku vojne v Ukrajini so se svetovni voditelji dobesedno drenjali pred kamerami, da bi obiskali Kijev in izrazili solidarnost. A zdi se, da so ti obiski pogosto služili bolj politični samopromociji kot resnemu mirovnemu delovanju. Danes je teh obiskov manj. Zakaj? Ker utrujenost in brezbrižnost znova prevzemata pobudo.

Kaj pa Gaza? Zakaj tam ni državnih delegacij? Zakaj se nihče ne najavlja v Tel Avivu ali v Gazi, kjer vsak dan umirajo civilisti? So nekatera trpljenja politično manj uporabna?

Tudi papeževa molitev, kolikor iskrena že je, ne zadošča več. Morda je čas, da duhovni in politični voditelji ne ostajajo le simbolni glasovi, temveč fizično prisotni na prizoriščih trpljenja. Naj se postavijo v prve vrste na bojiščih in preprečijo nesmisle vojne. Naj gledajo v oči materam, ki kopljejo otroke izpod ruševin. Naj pustijo prazne besede doma.

Vzgoja za mir - od spodaj navzgor in od zgoraj navzdol

A vojna se ne začne s prvim izstrelkom. Začne se v jeziku, v predsodkih, v vsakdanjih odnosih. Kot je zapisal Erich Fromm, "človek ni rojena zver, a tudi ne svetnik - zlo ali dobro raste skozi odnos do drugega". Zato potrebujemo resničen preobrat, ne tak, ki ga sproži uničenje, ampak tak, ki ga sproži zavest. In vse se mora začeti pri vzgoji in izobraževanju.

Potrebujemo sistematične, dolgoročne izobraževalne projekte, ki otroke vzgajajo razmišljati kritično, prepoznavati manipulacijo, razvijati čustveno inteligenco in živeti sočutno. Toda vse se začne še prej - v družini. Tam se človek nauči poslušanja, spoštovanja, strpnega pogovora. Če ni dialoga doma, ga ne bo v družbi.

Danes se ne znamo več pogovarjati, ne v družinah, ne v šolah, še manj v politiki. Vse je dovoljeno, vse opravičeno z besedami "demokracija", "svoboda govora", "človekove pravice". A brez odgovornosti so to le prazni simboli. Spoštovanje mora postati vrednota. Učenje gre od spodaj navzgor - zgledi pa morajo iti od zgoraj navzdol. Če oblastne figure hujskajo, žalijo, manipulirajo, kako naj mladi verjamejo v moč dialoga?

In ni samo politika tista, ki prenaša nevaren jezik nasilja. Tudi v športnem novinarstvu pogosto slišimo izraze, kot so: "naša ekipa je razbila goste", "potopili so nasprotnika", "osramočeni so zapustili igrišče". Ti izrazi ustvarjajo vzdušje bojišča namesto sodelovanja. Gre za simbolno legitimizacijo nasilja, in otroci to vsrkavajo. Šport naj bo prostor tekmovalnosti, a tudi dostojanstva, spoštovanja in zdravega duha. Dokler tega ne bomo odražali tudi v jeziku, bomo vzgajali v napačno smer.

Nam res vedno preostane le katastrofa?

Kot je zapisal Jorge Luis Borges: "Nič ni zgrajeno na kamenju. Vse je zgrajeno na pesku. A mi moramo zidati, kakor da je pesek skala". Morda res nimamo popolnih rešitev. A lahko začnemo z majhnimi dejanji, z vztrajnim delom, z zavestjo, da mir ni stanje, temveč dejanje - vsak dan znova.

Storimo to, sicer bodo vojne ostajale naš skupni poraz. In naša skupna sramota.

18.5.17

JOSÉ MARÍA PALLAORO Ples v dvoje, poemas en esloveno

Ples v dvoje

Kdo ve

zakaj

izberem

drugačno glasbo

ko zunaj dežuje

V hiši se glas

razpre v poljub

za ples v dvoje

Kolibri

Kje si

ki ob jutrih

vetril si nam

zrak?

Pršiš

drugje

po cvetovih

brnistre

jasmina?

Si legel počivat

na pesem

ki zdaj utripa

v zvoku

tvojih kril?

José María Pallaoro (1959) je rojen v La Plati, Argentina. Živi v City Bell, provinci Buenos Aires. Vodi književni list El espiniyo in je založnik Libros de la talita dorada. Objavil je sledeče pesniške zbirke: “Krožno potovanje” (El viaje circular, 1998); “Ptice pokrite s pepelom” (Pájaros cubiertos de ceniza, 1999); ”Ples v dvoje” (Son dos los que danzan, 2005); “Prejšnje pesmi” (Poemas anteriores, 2008). Zbirki “Ko dežuje / svet / je nekaj drugega” (Cuando llueve / el mundo / es otro, 1985-1990) in “Andante Vlak” (2001) sta se pojavili v CD obliki v književnem listu Sismo Trapisonda, št. 1/2008 in št. 3/2009. Vodi literarni blog Aromito y Poesía La Plata in osebni blog Los ojos.

V poeziji Pallaora, beseda pošteno izvrši svojo prvo nalogo: da imenuje; začenši od tega so mogoče vse konotativne variante, nasprotno pa brez tega obstaja vedno nevarnost prepada ali kaosa. V jezikovnem supermarketu, v katerega se je spremenil naš svet, pozornost, ki jo Pallaoro posveča besedi, ni običajna. Enostavnost beži od banalnosti, beseda rani in razneži, je skala ali med, –ko predmet, ki ga imenujemo to zahteva–. Njegova poezija meri v sredino z natančnostjo puščice.

V drugem delu, Jasnost, avtor odkriva svojo poetiko. (...) Nobenega dovoljenja bralcu ali olajšanja poetičnega govora, ki teži k udobnosti ali mentalni lenobi prejemnika; ne, ugodni soudeležbi z že poznanimi dejstvi, ampak izziv, ki omogoča dajati v presojo našo vizijo človeka in sveta.

Njegova poezija je raziskovanje in odkrivanje, zanosna človeška izkušnja, ki jo najdemo v pesmi Barve; v njej lahko prepoznamo nekatere odtenke Gelmana: Pojma nima o barvah / ne ločuje krvavo rdečega od predanosti / razsodnosti od upanja / ne nedolžnosti od razpuščenosti // Pojma nima o barvah / zato pa slika. Noben pogled ni takšen, preden nam ga poezija ne odkrije. To je bila ideja Cesarea Pavesea.

Juan Octavio Prenz

Buenos Aires-Mar del Plata, februar 2012

(Odlomki iz uvoda izvirne španske izdaje)