18.5.17

JOSÉ MARÍA PALLAORO Ples v dvoje, poemas en esloveno


Ples v dvoje

Kdo ve
zakaj
izberem

drugačno glasbo
ko zunaj dežuje

V hiši se glas
razpre v poljub


za ples v dvoje



Kolibri

Kje si
ki ob jutrih
vetril si nam
zrak?
Pršiš
drugje
po cvetovih

brnistre
jasmina?

Si legel počivat
na pesem
ki zdaj utripa

v zvoku
tvojih kril?



     José María Pallaoro (1959) je rojen v La Plati, Argentina. Živi v City Bell, provinci  Buenos Aires. Vodi književni list El espiniyo in je založnik Libros de la talita dorada. Objavil je sledeče pesniške zbirke: “Krožno potovanje” (El viaje circular, 1998); “Ptice pokrite s pepelom” (Pájaros cubiertos de ceniza, 1999); ”Ples v dvoje” (Son dos los que danzan, 2005); “Prejšnje pesmi” (Poemas anteriores, 2008). Zbirki “Ko dežuje / svet / je nekaj drugega” (Cuando llueve / el mundo / es otro, 1985-1990) in “Andante Vlak” (2001) sta se pojavili v CD obliki v književnem listu Sismo Trapisonda, št. 1/2008 in št. 3/2009. Vodi literarni blog Aromito y Poesía La Plata in osebni blog Los ojos.


     V poeziji Pallaora, beseda pošteno izvrši svojo prvo nalogo: da imenuje; začenši od tega so mogoče vse konotativne variante, nasprotno pa brez tega obstaja vedno nevarnost prepada ali kaosa. V jezikovnem supermarketu, v katerega se je spremenil naš svet, pozornost, ki jo Pallaoro posveča besedi, ni običajna. Enostavnost beži od banalnosti, beseda rani in razneži, je skala ali med, –ko predmet, ki ga imenujemo to zahteva–. Njegova poezija meri v sredino z natančnostjo puščice.   
     V drugem delu, Jasnost, avtor odkriva svojo poetiko.  (...)  Nobenega dovoljenja bralcu ali olajšanja poetičnega govora, ki teži k udobnosti ali mentalni lenobi prejemnika; ne, ugodni soudeležbi z že  poznanimi dejstvi, ampak izziv, ki omogoča dajati v presojo našo vizijo človeka in sveta.
     Njegova poezija je raziskovanje in odkrivanje, zanosna človeška izkušnja, ki jo najdemo v pesmi Barve; v njej lahko prepoznamo nekatere odtenke Gelmana: Pojma nima o barvah / ne ločuje krvavo rdečega od predanosti / razsodnosti od upanja /  ne nedolžnosti od razpuščenosti // Pojma nima o barvah / zato pa slika. Noben pogled ni takšen, preden nam ga poezija ne odkrije. To je bila ideja Cesarea Pavesea.

Juan Octavio Prenz
Buenos Aires-Mar del Plata, februar 2012

(Odlomki iz uvoda izvirne španske izdaje)


21.1.16

SAŠA PAVČEK Entre tus piernas

RESPIRO

Entre tus piernas he dormido,
montaña entre dos brazos de río.
Entre orillas desde tiempos remotos
no pregunta por qué ni cómo.

Allí se encuentra y allí quedará.
Flancos escarpados cincelan el lecho,
con gratitud el agua la embebe.

Nada puede desplazarla,
ni terremotos, ni tormentas
pueden correrla un pelo.

Viven el uno para la otra,
como el viejo gen del mundo lo quiere,
y este abrazo perdura sin cesar…